Predavanjem je sledila okrogla miza v Kinodvoru, ki jo je moderiral Boštjan Narat. Gostje okrogle mize so bili Andrina Mračnikar, Martina Piko-Rustia, Dorian Krištof in Janez Strgar. Govorili so o stanju slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v stoletju od plebiscita dalje in upadanju rabe slovenščine.
Agresivna politika se udejanja v nasilnih dogodkih, v mehki različici pa v neuresničenih obljubah in korektivnih zakonih. Sedanje stanje je evtanazija, »lepa in mirna smrt«, število slovensko govorečega prebivalstva upada, zavesti o stanju manjšine v Sloveniji je malo ali pa je sploh ni. Sogovorniki_ce so si enotne, da uporaba jezika zgolj v domačem okolju ni dovolj. Težava, s katero se sooča manjšina, je sporadično, počasno in delno vpeljevanje njihovih pravic. Ponekod ob pomanjkanju dvojezičnih krajevnih napisov izgleda, kot da tam manjšine ni. Vsi navajajo, da je bilo po obdobju Haiderja olajšanje in upanje na spremembo, vendar je sprememba deželne oblasti pripeljala do tega, da se o manjšini ne govori več.
Kljub politični in družbeni naklonjenosti jeziku in občutku izboljšanja je v praksi treba vložiti veliko truda. Primanjkuje ponudbe slovenščine v vrtcih, hkrati pa primanjkuje vzgojiteljic, ki bi jo poučevale. Trenutna oblast je le delno naklonjena manjšini in posledično pomanjkljivo uresničuje ukrepe proti izginjanju jezika: poučevanje slovenščine v šolah je obravnavano bolj kot učenje tujega jezika, v upravi in sodstvu slovenščine ne obvladajo, zato se postopki s prevajanjem zavlečejo, tudi tam, kjer so table, ni javnih in zasebnih napisov. Ob 50-letnici ortstafelštruma – nasilne in ilegalne odstranitve tabel leta 1972 – avstrijska vlada ni izkoristila priložnosti, da bi table postavili nazaj. Je pa opazen premik v tem, da po 2011 tabel niso več odstranjevali in zelo redko vandalizirali. Občine se lahko same odločijo o dodajanju dvojezičnih krajevnih napisov, tudi tam, kjer odprtostne klavzule ni (tj. da mora kraj dosegati določen odstotek slovensko govorečih prebivalcev, da se dvojezični napis po zakonu doda).
Ob prihodu predsednice Nataše Pirc Musar je moderator odprl temo teže opravičil koroškim Slovencem_kam. Vsekakor je bila to pomembna gesta in odmevna pri starejši generaciji, vendar opravičila in slovenski pozdravi akterjev, kot je Kaiser, obvisijo v zraku, ker ne pride do izpolnjevanja dolgov. Simbolne geste lahko celo odvrnejo pogled od bistvenega. Predsednica se je tudi sama opravičila za izjavo in povedala, da se ji zdi sodna reforma ugodna, glede šolstva pa se poteguje za sestanek pri ministru za šolstvo. V avstrijsko manjšinsko politiko se Slovenija ne sme vpletati, uporabi lahko le moč svoje besede in spodbuja politično angažiranje koroških Slovencev_k.
Okrogla miza je pokazala, da je treba za slovensko manjšino na Koroškem še veliko storiti. Strpnost in razmere so se v zadnjih desetletjih sicer postopno izboljšale, hkrati pa so posledice nasprotovanja slovenstvu privedle do izginjanja uporabe slovenščine tako v javnem kot domačem prostoru. Trud prizadevnih Slovencev_k bi morala podpreti izobraževalna, upravna in sodna infrastruktura, da bi lažje prenesli slovenščino na naslednje generacije. Okrogli mizi je sledila projekcija filma Andrine Mračnikar Verschwinden/Izginjanje.
