Posvet sta s pozdravnim nagovorom otvorila predsednik Slovenskega etnološkega in antropološkega društva KULA dr. Blaž Bajič in David Muster, predstavnik študentske sekcije KULAktiv.
1. Pregon Koroških Slovenk_cev 1942
Simon Urban, David Ressmann in Isabella Burtscher iz Kluba slovenskih študentk* študentov na Dunaju so nam predstavili svoj raziskovalni projekt pod mentorstvom dr. Oliverja Rathkolba, v katerem so se posvetili temi deportacije koroških Slovenk_cev v delovna taborišča leta 1942. Za namene projekta so posneli še podkast. Nekaj izsekov pričevanj prič časa iz podkasta so predstavili tudi na posvetu. Izpostavili so, kako pomembno je obravnavati (zamolčano) zgodovino slovensko govoreče manjšine na Koroškem in o njej tudi odkrito govoriti.
Kritično so opisali avstrijsko vlogo v času nacionalsocializma, saj se ima Avstrija za žrtev zavojevalca, čeprav je prej obratno, Avstrija je aktivno sodelovala in prispevala h gradnji Tretjega rajha. V času nacionalsocializma so gestapovci deportirali 227 slovensko govorečih družin, kar je štelo več kot 1000 oseb, ta načrten izgon Slovenk_cev s koroškega območja so nacisti_ke poimenovali Akcija K. Deportacije so mnoge Slovenke_ce spodbudile, da so se pridružili partizanskemu gibanju. Ko so se po vojni izgnane družine vrnile iz taborišč, jih je pričakala grozna podoba lastnih domačij, kmetije so bile izropane ali imele nove lastnike, večinsko enojezično prebivalstvo pa jim je še vedno onemogočalo organizirane akcije in dogodke. Nič čudnega, saj se avstrijsko prebivalstvo ni soočilo s svojo vlogo v drugi svetovni vojni, in sicer zato , ker se Avstrija, kot omenjeno, vidi kot žrtev anšlusa, nekateri, ki so bili v času nacionalsocializma na odgovornih položajih, so se izognili kazni in nadaljevali na pomembnih funkcijah v drugi avstrijski republiki. Danes komemoracija in zakrivanje krivic nacistov_k, izkrivljanje zgodovinske vloge partizanov_k ter igranje vloge žrtve še vedno ostajajo.
Opisali so nam zgodovinske okoliščine in dogodke, v katerih se je položaj Slovencev_k v Avstriji zaostroval. Med takšne dogodke sodijo plebiscit za pridružitev avstrijski republiki leta 1920, proces vzpona avstrofašizma in asimilacijske politike, anšlus Avstrije k Tretjemu rajhu, pregon Slovencev_k v taborišča. Vse oblike zatiranja Slovencev_k so temeljile na načelih etničnega nacionalizma. Kljub dolgemu obdobju krivic, zatiranja in ubojev avstrijska vlada in koroška deželna vlada kasneje nista popravili položaja manjšine, ne uspeli olajšati krivic prizadetim ali izpolniti obljube manjšini navkljub zavezujoči avstrijski državni pogodbi. 10. oktober pa se na Koroškem še zmeraj obeležuje kot zmago nemštva proti jugoslovanskemu agresorju.
Govorci_ke skušajo osvetliti obdobje ponemčevanja in izgona ter nacizma v odnosu do manjšine, zato nadaljujejo z raziskavo in iščejo informacije o deportiranih. Bistveno jim je ohraniti zavedanje o zgodovinskem dogajanju in hkrati upoštevati širše kontekste, ki so vplivali na procese.
Predstavitev na voljo na povezavi Predstavitev Pregon koroških Slovenk_cev
2. Od ortstafelšturma do demonstracij proti ustašem – aktivistični boji manjšine na Koroškem
Dorian Krištof je aktivist in novinar na radiu Agora 105,5. Govoril je o travmatičnih izkušnjah manjšine, ki so posledica dolgotrajne ponemčevalne politike in diskriminacije s strani večinskega prebivalstva. Izpostavil je akcijo ortsafelšturm, ki je slovensko govorečo manjšino retravmatizirala, nato pa nadaljeval z oblastjo deželnega glavarja Haiderja. Haider je bil nastrojen proti slovensko govoreči manjšini, jo uporabil kot grešnega kozla oz. kot konstrukcijo Drugega za mobilizacijo nemško govorečih Korošcev_ic za lastne politične cilje in se na vsak način hotel izogniti zavezujoči postavitvi dvojezičnih tabel. Dvojezične table postanejo simbol za boj med slovensko govorečo manjšino in koroškimi nacionalisti_kami.
Danes je v avstrijski zvezni ustavi uporaba nacističnega simbolizma v javnosti prepovedana, zato so na Šentjurški gori in Libuškem polju, kjer so se srečevali nacisti_ke in ustaši_inje, kot mladi aktivisti_ke prikrito fotografirali dogajanje in simbole, da tovrstna srečanja preprečijo. Zbiranja fašistov_k pa so običajno spremljale antifašistične protidemonstracije. Obe prireditvi na Šentjurški gori in Libuškem polju sta danes prepovedani. Vendar govorec izpostavi, da je družba bolj naklonjena dopuščanju komemoracij nacistov_k in skrajnih desničarjev_k (postavlja se jim spominske table, po njih se poimenuje ulice), na drugi strani pa imajo težave s postavitvijo spomenikov antifašistom_kam ali s priznavanjem pravic manjšini.
Dorian je poudaril vrednost protestiranja in organiziranja klubov ter društev na področju aktivizma. Izpostavi proslave ob obletnicah koroškega plebiscita 10. oktobra, na katerih manjšinske organizacije protestirajo, v ospredju so zahteve po izpolnjevanju pravic 7. člena avstrijske državne pogodbe. Izpostavi še druge akcije, kot je lepljenje strešic ali poimenovanj krajev v slovenščini na krajevne table, tiskajo nalepke in izdajo brošuro ob 100. obletnici koroškega plebiscita Naše vse je upor. Akcije proti enojezičnosti in poudarjanju nemoralnih zgodovinskih dejanj organizirajo tudi nekatere avstrijske skupine. Mladi so še vedno zelo aktivni in prizadevni v boju za pravice manjšine in proti sovražni državni politiki. Še posebej pa se trudijo protestirati proti dopuščanju slavljenja fašizma.
Predstavitev na voljo na povezavi Od ortstafelšturma do demonstracij proti ustašem – aktivistični boji manjšine na Koroškem
3. Evropske institucije in (mladinski) manjšinski aktivizem
Jakob Stadler deluje kot aktivist v raznih študentskih in drugih manjšinskih organizacijah. Predstavil je evropske institucije, ki so pristojne za urejanje manjšinskih pravic, demokratične procese v ustanovah, probleme manjšinskega aktivizma in delovanje mladine v manjšinskih strukturah. Vse je tudi kritično ovrednotil.
Evropska unija in Svet EU sta krovni instituciji. K prvi spada MSPI (Minority Safe-pack Initiative), ki se je na primer več let trudil zbirati podpise za referendum za dodelitev več pravic evropskim manjšinam. K Svetu EU spada organizacija FUEN (Federal Union of European Nationalities), katere največji projekt je Evropijada – nogometno prvenstvo manjšin. Jakob se je največ ukvarjal z organizacijo YEN (Youth of European Nationalities), ki pa ima tako kot FUEN težave z iskanjem skupnih rešitev za politične problematike. Delajo predvsem na področju priznanja manjšin v Avstriji in drugod, dostopnega dvojezičnega šolstva, dvojezične medijske pokritosti ipd. Za manko vsega naštetega je seveda krivo aktivno delovanje politike proti manjšinam in posledično pomanjkanje financ. YEN se posveča vprašanjem identitete, neformalnim tečajem in specifičnim mladinskim problemom, kot je izseljevanje mladih iz krajev, kjer je aktivna manjšina, v kraj, kjer ni enakih pogojev za delovanje.
Dobiti glas je težek in dolg proces. EU in Svet EU sta pomembna predvsem za finance, ki so v teoriji dostopne, vendar je v praksi premalo solidarnosti do manjšin in dostopnosti do vzpostavljene infrastrukture. Prijava na razpise zahteva dobro usposobljenost, teme se morajo prilagajati vnaprej zastavljenim fokusom, določene teme dobijo več politične in medijske pozornosti, liberalna politika pa nima dobro oblikovanih idej o ravnanju z manjšinami. Kot govorec omeni, individualizem, ki zagovarja liberalizem, nima mesta v močnih skupnostih in kolektivih, ki se gradijo znotraj manjšin.
Predstavitev na voljo na povezavi Evropske institucije in (mladinski) manjšinski aktivizem
Galerija
