Mateja sem spoznal na faksu. Še vedno imam v (sicer zelo spominsko luknjičasti) glavi sliko, ko sva pred enim od stebrov avle na filo faksu začela svoj prvi pogovor. Od takrat sva bila kot rit in srajca. Žuranje, turna smuka, kasneje tudi kajak na divjih vodah, potovanja in še številne stvari, ki sicer preredko razveseljujejo človeško vrsto, so naju družile in veselile vse do Matejevega prehitrega odhoda februarja letos. No, bila sva tudi sošolca na geografiji, tako naju je družilo tudi sicer zelo občasno učenje, obvezne terenske vaje, izposojanje sicer zelo redkih zapiskov, saj sva veliko raje kot v predavalnicah svoja študentska leta zapravljala na svežem zraku in zakajenih beznicah (kar je bržkone imelo pozitiven vpliv vsaj na Matejev univerzitetni uspeh, npr. za diplomsko delo s področja geografije obmejnosti je prejel Prešernovo nagrado Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani). Matej je študiral še filozofijo, jaz pa etnologijo in kulturno antropologijo. In kot se življenje rado pozabava, je Matej po diplomskem študiju zagazil v antropološke vode (na ISH – Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani, je vpisal študij socialne antropologije, kjer je leta 2006 zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom »Prostor, teritorij, kraj: prostorsko izkustvo, lokalnost in teritorialnost na primerih iz Trente in z Bovškega«), sam pa sem iz njih (nikoli povsem uspešno) izplaval.
Kakorkoli že, Matejev odnos do faksa, akademske kariere oziroma kariere nasploh idr. reči, s katerimi se prekomerno obremenjuje vsaj tisti najbolj vase zagledani del človeške vrste, je bil kritičen, ali še točneje rečeno, ciničen. Ni bil človek, ki si je življenje oteževal s titulami, položaji in drugimi o(b)težitvami človeške vrste. A življenje se je spet pozabavalo – nekaj mesecev je direktoroval Goriškemu muzeju (od decembra 2016 do marca 2017), predsedoval je etnološkemu in antropološkemu združenju Kula, vodil je več logistično in drugače zahtevnih projektov – med drugim je leta 2010 na povabilo Triglavskega narodnega parka (TNP) prevzel vodenje mednarodnega projekta Climaparks (in se v okviru tega zaposlil kot naravovarstveni svetnik), od leta 2019 pa je vodil projekt SMARTMED (Interreg) na Fakulteti za turistične študije Univerze na Primorskem.
Kot je povedal za časopis Kulač leta 2006: »V življenju na sploh se mi ne zdi dobro biti preveč resen, tudi če se tega na žalost v veliki meri sam ne držim.« Da si je vsaj občasno nadel obleko resnega življenja, ob katerega se je obregnil v zgornjem citatu oziroma intervjuju, je bila kriva predvsem odgovornost, ki jo je čutil do drugih in do sveta okoli sebe. Ja, bil je nemalokrat ciničen, a vedno je dajal prednost drugim in sebe potiskal na stran. Če ponovno pokukamo v zgornji intervju in ponazorimo to odgovornost z primerom. Na vprašanje, zakaj se je odločil za predsedniško kandidaturo, je takole odgovoril: »Da poenostavim: na zboru me je kolega sokandidat prepričal z besedami: ‘Daj, prosim, sprejmi, če lahko, da ne bo videti, kot da se gremo nekakšno endogamijo.’ No, in ker tudi sam menim, da endogamija nikakor ni dobra – na kateri koli ravni družbenega življenja – sem kandidaturo sprejel.«
In življenje se je spet poigralo. Na vprašanje, kaj je pripomoglo k njegovi zmagi – glede na to, da ga večina ljudi na volitvah verjetno ni poznala, odgovarja: »Potem ko sem kandidaturo sprejel, si nisem niti približno mislil, da bom tudi dejansko izvoljen. Tisti dan sem vse skupaj vzel bolj kot igro – instinktivno in za hec. V življenju na sploh se mi ne zdi dobro biti preveč resen, tudi če se tega na žalost v veliki meri sam ne držim. Od odločitve za kandidaturo do glasovanja je poteklo morda pol ure. V tem času sem se komaj dokopal do zasluženega piva – na zbor sem namreč prišel direktno iz Kopra, potem ko sem imel na faksu ves dan vaje.«
Seveda je poleg direktorovanja, vodenja, menedžiranja idr. stvari, ki niso bile na seznamu njegovih življenjskih prioritet, a so se vendarle znašle v njegovem življenju, počel tudi stvari, ki so ga bolj veselile. Na primer predaval je študentom in študentkam ter kot pritiče vestnemu, dobremu in komunikativnemu profesorju je z njimi je rad spil tudi kakšno pivo. Na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem je bil tako leta 2002 habilitiran in zaposlen kot asistent za področje antropologije in geografije kontaktnih prostorov, leta 2006 pa izvoljen v naziv docenta za področje socialne antropologije. Kot sem imel priložnost videti nekajkrat tudi v živo, je v pedagoškem delu užival, opravljal ga je vestno in na trenutke celo strastno, z mislijo na študente in na študentke in ne na svojo lastno akademsko kariero. Kot podoktorski raziskovalec je bil v letih 2007 – 2009 zaposlen tudi na Znanstveno-raziskovalnem središču v Kopru Univerze na Primorskem. Ves čas pa je bil poleg tekočih pedagoško-raziskovalnih zadolžitev vpet tudi v mednarodne akademske aktivnosti (konference, projekti, poletne šole), strokovna združenja in uredniško delo. Mateju so bila blizu predvsem teme povezane s prostorom (prostorska identiteta, teritorialnost, kulturna krajina, zavarovana območja, kulturna in naravna dediščina, kulturna ekologija ter vprašanja rekreativno-turistične rabe prostora, problematika počitniških bivališč, obiskovanje zavarovanih območij idr.), kar pa nikakor ni pomenilo, da je obdeloval le v svojem raziskovalnem vrtičku.
Po omenjenem vodenju projekta za TNP (pred tem je kot rečeno predaval in izvajal vaje), se je januarja leta 2019 kot docent za področje družboslovno humanističnih znanosti v turizmu ter znanstveni sodelavec uradno pridružil kolegom portoroške Fakultete za turistične študije Turistice Univerze na Primorskem. Zagotovil je vključenost fakultete v partnerski konzorcij na strateškem evropskem projektu SMARTMED (Interreg Mediteran) in prevzel vodenje na Turistici. Poleg raziskovalnega dela se je ponovno tudi pedagoško angažiral in postal nepogrešljivi član Katedre za kulturni turizem.
A nedvomno mnogo bolj kot v predavanju, raziskovanju in vodenju projektov je užival na rečnih brzicah, zasneženih strminah, samotnih kotičkih in na teritorijih, prostorih, krajih, kjer kraljujejo stvari, ki jim je malo mar za titule, težave, in drugo nezaželeno človeško navlako. In zato je tudi rad zahajal v Zgornje Posočje, kjer je poleg raziskovanja, pisanja doktorske disertacije, člankov, izvajanja projektov idr., kot bi jih sam poimenoval »nepotrebnega človeškega balasta«, užival predvsem v naravi. In življenje se je spet pozabavalo: sam sem izgubil (oziroma »prodal«) svoj naslov v Bovcu, Matej pa ga je, vsaj začasnega, pridobil.
Vsem, ki smo imeli to srečo, da smo poznali Mateja, nam bo ostal v spominu kot pokončen in načelen človek, ki je dajal prednost drugim, duhovit in pronicljiv sogovornik, ki je razmišljal s svojo glavo, in kot človek, ki bi se ob branju takšnega besedila najbrž le posmehljivo nasmejal in piscu dejal (kot je dejal tudi v že omenjenem intervju v Kulaču): »Po napornem dnevu si človek zasluži, da v miru in z užitkom popije hladno pivo ali dve.« Pivo, dve, tri…, ki bi si jih v več kot odlični družbi prislužil avtor tega besedila bi, kot je vedno vztrajal, hotel plačati Matej.
Jernej Mlekuž
