Pred referendumom o pravici do sklenitve zakonske zveze dveh oseb, ne glede na spol, večkrat slišimo, da je “naravna” ali vsaj tradicionalna oblika poroke zakonska zveza med možem in ženo ter da je priznavanje istospolnih porok povsem nedavna izmišljotina razvitega sveta. Kar zadeva podatke, ki so jih doslej zbrali antropologi in antropologinje po svetu, to ne drži.
Doslej zbrani etnografski podatki kažejo, da je poroka družbeni dogovor, ki ga poznajo v vseh skupnostih, da jo spremlja sistem prepovedi, zapovedi in pričakovanj ter da je v svojem bistvu simbolno dejanje, značilno za človeško vrsto. Skozi čas in pri različnih človeških skupnostih se je oblikovalo več različic sklenitve te zveze, tudi oblik istospolnih zvez.
Ameriško antropološko združenje, največje tovrstno antropološko združenje na svetu, je leta 2004 sprejelo naslednjo izjavo:
“Izsledki več kot stoletja antropoloških raziskav o gospodinjstvih, sorodstvenih odnosih in družinah, v različnih kulturah in skozi čas, ne dajejo nikakršne podlage za stališče, da bi bila bodisi civilizacija bodisi vitalni družbeni red odvisna od poroke kot izključno heteroseksualne institucije. Nasprotno, antropološke raziskave podpirajo sklepanje, da lahko širok obseg družinskih tipov, skupaj z družinami, ki temeljijo na istospolnih partnerstvih, prispeva k stabilnim in humanim družbam.”
K temu dodajamo, da so do prihoda evropskih kolonistov in krščanskih misijonarjev istospolne poroke poznali v Afriki, na Bližnjem vzhodu in Severni Ameriki. Določene oblike istospolnih zvez so do 16. stoletja tolerirali celo v krščanski Evropi.
Kar zadeva Slovenijo, ne v kmečkem ne v meščanskem okolju nikoli ni obstajal en sam tip tradicionalne družine, ampak so naši predniki živeli v različnih oblikah gospodinjstev, pri čemer pa do konca fevdalizma ni imel prav vsak posameznik pravice do poroke. Ta splošna pravica pa je odsev nedavnih družbenih sprememb.
Ljubljana, 10.12.2015
