Človeštvo na razpotju: izjava Slovenskega etnološkega in antropološkega združenja Kula v podporu Demonstraciji za mir in drugačno Evropo, Ljubljana 10.12.2015
Ko smo se septembra uprli represivnemu pristopu k sprejemanju in transportu beguncev na severno mejo, smo se zgražali nad birokratskim in varnostnim aparatom, ki je to izvajal. Danes, ko nas ograjujejo z bodečo žico in varnostnimi ogradami, imamo razlogov za zgražanje še veliko več. Toda v času vsesplošnega vpitja, da nas morajo začasno priseljeni vojaki in policisti iz bratskih držav EU reševati pred begunci, tudi naše zgražanje ne more več preglasiti vsesplošnega izrekanja sovraštva in paranoje. Videti je, da obstaja le še podoba človeštva, ki se z vsako ogrado posebej neizprosno ponovno deli na gospodarje, služabnike, podložnike in brezpravne sužnje. Deli in vladaj, so rekli nekoč. Danes vladajo z delitvami. Delijo nas na “njih” in na “nas”, in še “nas” delijo na domoljube in izdajalce.
Toda človeštvo je eno, nedeljivo. Človeštvo nismo samo “mi”, in niso samo “oni”, človeštvo smo vsi, najprej v svojem golem življenju, nato v človeka vrednem življenju. In ni mogoče živeti človeka vrednega življenja, če ne vztrajamo na dostojanstvu, na človeškem dostojanstvu prav vsakega človeškega bitja na tem planetu. To pa pomeni, da moramo vedno znova opozarjati na to, da so podpisnice Univerzalne deklaracije človekovih pravic soglašale tudi z načelom, da ima vsakdo “pravico do svobodnega gibanja in izbire prebivališča znotraj meja določene države”, da ima vsakdo “pravico zapustiti katerokoli državo, vključno s svojo lastno, in vrniti se v svojo državo” ter da ima vsakdo “pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem” (13. in 14. člen).
Ne, dragi moji, ne drži, da je ljudi mogoče deliti na upravičence do dostojanstvenega življenja in na tiste, ki te pravice nimajo. Takoj ko neka država eni sami osebi odreče pravico do dostojanstvenega življenja, jo odreče vsem. Človekove pravice so nedeljive. Enako velja za državljanske pravice. Podobno velja tudi za socialno državo: z vsakim na videz nedolžnim posegom v socialne pravice države spodkopavajo človeško dostojanstvo svojih prebivalcev.
V zadnjih mesecih smo lahko spoznali vse razsežnosti zgrešenih politik Republike Slovenije ob soočanju z izzivi sodobnega trenutka. Kljub ustavnim določilom o Sloveniji kot socialni državi je oblast postavila v ospredje številke, ne ljudi, če pa je že morda upoštevala kakšen glas, je poslušala le lobiste kapitala in represivne moči.
Zato imamo v državi sistemsko brezposelne mlade, zato imamo na deset tisoče praznih stanovanj in drugih objektov, zato ne znamo ne pospraviti ne uporabiti niti lesa po zadnjem žledolomu. Poznamo države, ki so spodbujale le tehnološka znanja in uporabno družboslovje. In niso dobro končale.
Antropologi ne opozarjamo le na to, da je človeštvo enotna vrsta in da ima vsaka človeška skupnost, pa naj bo še tako specifična in drugačna od drugih, veliko več skupnega z drugimi človeškimi skupinami kot z drugimi primati, temveč opozarjamo tudi na to, da je poznavanje drugih ljudi in njihovih načinov življenja, v Sloveniji, blago rečeno, nezadostno. Prepričani smo, da je problem nedavne fašizacije slovenske družbe povezan tudi z več kot desetletno gonjo proti humanistiki in družboslovju. Tudi temu se enako odločno upiramo kot z zgražanjem zavračamo militarizacijo države, upravljanje z begunci kot z živino pred ali za ogradami ter, na koncu koncev, enako odločno zavračamo kakršnokoli ščuvanje k nasilju.
Ljubljana, 8.12.2015
