Urša Valič

 

Vprašanje materinstva kot spolne identitete hendikepiranih žensk[1]

 

 

            Elena Pečarič je, še preden je postala uradna predsedniška kandidatka,[2] opozorila na pomanjkljivost Nacionalnega akcijskega programa za invalide 2007-2013[3] v obravnavanju ženske problematike. V komentarju k osnutku programa je opozorila na preprečevanje diskriminacije hendikepiranih žensk. Pečaričeva piše, da je hendikepirana ženska vsaj dvakrat diskriminirana: prvič zaradi hendikepa in drugič zaradi spola. Pri tem se hendikepirano žensko v psihološko-medicinskem diskurzu obravnava kot »invalida«, pri čemer se njen spol zanemarja, spregleda ali pa je nepomemben. »Obravnavana je predvsem skozi vidik prevencije, ohranjanja zdravja, kot rizična, mejna ali že kar večno oskrbovana bolnica« (Pečarič 2006). Problematika hendikepa ali invalidnosti v Sloveniji kot tudi v nekaterih drugih državah Evrope[4] še vedno temelji na posplošenem, homogenem in spolno nediferenciranem obravnavanju oseb s hendikepom.

            Spolna identiteta in spolnost hendikepiranih oseb sta problematični predvsem zato, ker »invalidi« veljajo za nespolna bitja in zato niso objekt seksualnega poželenja. Hendikep ali prizadetost je organizirana kot nespolni svet, saj se identiteta hendikepiranega najprej veže na njegov hendikep ter šele nato na vse ostale kategorije. Darja Zaviršek v knjigi Hendikep kot kulturna travma prikaže družbeno razvrščanje z besedami Elizabeth Spelman, ki je klasifikacijski sistem ponazorila z zaporednim vstopanjem skozi vrata, na katerih so označene razne kategorije razvrščanja, kot so spol, etnična pripadnost, družbeni razred in tako dalje (2000: 104). V tem sistemu razvrščanja je pomembno, skozi katera vrata najprej vstopimo, saj je ta vstop pravzaprav vstop v družbeno strukturo. Oseba, ki vstopi v družbeno strukturo kot prizadeta, mora že samo sebe videti kot tako ter se ločiti od ostalih neprizadetih. Ločevanje na neprizadete in prizadete, v medicinskem diskurzu ločevanje na zdrave in nezdrave (bolne), ki se v laičnem diskurzu prevede na ločevanje na normalne in nenormalne, prekrije ostale kategorije ali identitete ter obenem krepi identiteto prizadetega in neprizadetega. Identitete se konstruirajo kot subjektni položaji, ki so splet tega, kako sebe vidimo, kako nas vidijo drugi in kako želimo, da nas vidijo drugi – ti položaji so praviloma vsiljeni in kasneje internalizirani, vendar se kažejo kot produkt »svobodne volje« (Zaviršek 2000: 104-8). »Obstajajo torej najrazličnejši načini, kako se človeška bitja v zahodnih simbolnih in vrednotnih sistemih konstruirajo v subjekte, vsekakor pa so ti načini povezani z vprašanjem vednosti in moči« (Zaviršek 2000: 108).

 

Materinstvo

 

            Giddens piše, da je bilo v dvajsetem stoletju v procesu preoblikovanja intimnosti, v kateri je ženska spolna emancipacija odigrala glavno vlogo, potrebno izumiti materinstvo. »Družbena iznajdba materinstva je napovedala in konkretno oblikovala predstavo, da mora mati razviti ljubeče razmerje do otroka, v katerem daje poseben pomen otrokovim potrebam« (2000: 103).

            Erich Fromm pojmuje materino ljubezen kot »brezpogojno potrjevanje otrokovega življenja in njegovih potreb« (2006: 44), za razliko od očetovske ljubezni, ki je pogojna: »Ljubim te, zato ker izpolnjuješ moja pričakovanja, ker opravljaš svojo dolžnost, ker si tak, kot sem sam« (2006: 40). Matere naj bi ljubile majhnega otroka, novorojenčka in zanj tudi »vneto skrbele«. Fromm izpelje materino brezpogojno ljubezen iz nagonov, ki naj bi jih imele tudi samice živali, pri tem pa ne pozabi na »svojevrstne duševne dejavnike. Prvi je narcistični element v materinski ljubezni. Ker mati še vedno čuti, da je otrok del nje, sta ljubezen in očaranost lahko zadovoljevanje njenega narcizma. Druga motivacija bi utegnila biti materina želja po moči in posedovanju« (2006: 45). Po Frommu materin narcizem in želja po posedovanju lahko onemogočita otrokovo osamosvajanje, saj z lahkoto ljubi svojega otroka, le dokler je majhen. Resnična materina ljubezen se pokaže šele v obdobju odraščanja otroka, ko voljno prenese ločitev (otroka od nje) in ga ljubi še po ločitvi (2006: 46). Po Giddensu (ki se opira na psihoanalizo) se mora vsak otrok osvoboditi materinega vpliva in njene ljubezni. »Iz tega stališča pomen falusa, te imaginarne reprezentacije penisa, za oba spola izhaja iz fantazije o ženski prevladi... Falus zastopa osvoboditev izpod uničujoče odvisnosti od matere, pa tudi zmožnost, da se otrok odtegne njeni ljubezni in pozornosti, zato je ključni simbol otrokovega prvega iskanja neodvisne osebne identitete« (2000: 120-1). Fromm in Giddens postavljata otrokovo ločitev od matere v središče razvoja seksualnosti, seveda po Freudovem vzoru. Ločitev ni travmatična samo za mater, ampak tudi za otroka – moškega, ki je odtegnjen od svojega objekta poželenja. Deček ugotovi, da njegova mati ne more biti njegova ljubimka. Vmes poseže avtoriteta, ki mu vsili moralna oziroma družbena pravila. In hierarhijo. Ker je avtoriteta največkrat moškega spola, falus in penis sovpadeta. Tako konstruirana moškost – nosilka moči – je povod za konstrukcijo patriarhalne družbe, v kateri je ženska lahko le devica ali mati.

            Suzana Štular postavlja krivdo v središče mita o materinstvu in podobe »dobre« matere. V razlago vpelje krščansko pojmovanje, ki izvor krivde pripisuje Evi. Opozicija »grešni« Evi, ki je zapeljala Adama, je Devica Marija – slednja ni grešila, spočela je brezmadežno, zato je čista in nedolžna. Marija potemtakem predstavlja ideal ženske, ki pa ga v resnici ne more doseči nobena ženska, saj ne more biti hkrati devica in mati. »Če ženska ne more biti oboje, je lahko vsaj aseksualna: ženski se tako odreče vsaka seksualnost, ki je percipirana kot (moškemu) nevarna in 'nenaravna'. Rdeča nit obeh razpoložljivih identitet je krivda: saj je ženski spol zakrivil izgon iz raja in krivda zaradi ne(z)možnosti doseči ideal Marije« (1999: 69). Tako konstruirana (»prava«) ženskost in materinstvo, razpeta med dobro in slabo, sta omogočila podredljivost žensk – njihovo izločitev iz javne sfere in podrejenost družini (moškemu). Dobra mati je postala uresničevalka otrokovih potreb in odgovorna za otrokovo prihodnost – za vsako nepopolnost je kriva sama. »Mit o materinstvu nudi trdno in nevprašljivo identiteto, osmišlja eksistenco in posameznici nudi osmislitev mikrokozmosa s splošnim... Po drugi strani nudi (edino) družbeno sprejemljivo identiteto ženske... To nam pove, da je materinstvo sestavni del ženske spolne identitete« (1999: 72).

 

Materinstvo v očeh hendikepiranih žensk

 

            Sogovornice so opisale materinstvo kot nekaj čudovitega in najlepšega. »Občutek, ko sem prvič prijela otroka v roke, je bil zame nepopisno lep in čustven«. »Materinstvo mi pomeni srečo, da lahko vzgajam«. »Ni lepše stvari kot roditi otroka! Bila sem najsrečnejša, da sem imela otroka. /.../ Jaz sem najsrečnejša majka na tem svetu, ko vidim, da imam X!«. »Nekaj časa nisem mogla verjeti, da je to res (ob tem dobi prijeten nasmešek, op. U.V.). Prej se mi je zdelo, da sanjam. Nisem nikoli jemala stvari tako, da se je svet podrl ali ne vem kakšna sreča. Zelo lepa izkušnja, nov smisel, dragocena izkušnja. Življenje dobi nov smisel, veselje, ki ga otrok prinaša«. »Kaj pomeni biti mama? Počutim se super, enkratno. Brala sem revijo Mama, kar prinese življenje, čisto nova izkušnja, nekaj novega. Potem si še vpleten v vzgojo – prenašaš svoje vzorce na svoje otroke, včasih moraš tudi popuščati«. »Občutek, ko sem prvič prijela otroka v roke: ponos in sreča«. »Materinstvo je žensko biološko poslanstvo. Pomeni mi kot vsaki ženski. To je sreča in tudi odgovornost. Sam potem vidiš, da si izbral pravo pot. Da nisem invalidna oseba. Temveč ženska kot vse druge. Če se odločiš, da je otrok zaželen, da zmoreš zanj skrbeti, potem si srečen in vesel«. Občutki vseh sogovornic so bili pozitivni, verjetno bi vsaka mama, ki si je otroka želela, pripovedovala o veselju, ko ga je prvič prijela v roke. Pa vendar je materinstvo hendikepiranim ženskam pomembna oblika spolne identifikacije.

            V prvi polovici knjige Julčke (Julijane) Kralj Za lepše in prijaznejše življenje s paraplegijo in tetraplegijo: Iskanje samega sebe je nekaj posameznikov opisalo svoje doživljanje paraplegije, tetraplegije ali druge okvare hrbtenjače. Med njimi je tudi nekaj žensk, ki so si bodisi želele otroke bodisi jih imajo. Marija je napisala zgodbo z naslovom Ljubezen in materinstvo me izpolnjujeta. Opisuje neizmerno srečo, ko je spoznala moža, tudi paraplegika, ki je poznal in razumel intimne težave, ki po njenem mnenju najbolj prizadenejo. »Inkontinenca, kompletno nekontrolirano uhajanje vode in blata je vzrok največjih travm, negotovosti, zadrege, zaprtosti in odtujevanja od ljudi. Pri petnajstih, šestnajstih (vseh nadaljnjih letih) imeti plenice, se preoblačiti kot dojenček...« (1998: 48). Marija je opisala, kako sta se z možem spoznala in jo je ta spodbudil. »'Kar se godi med nama, je vse normalno,' mi je dejal. Njegove besede so me opogumile, in pregnale to grozno zadrego, ki je prekrivala spodnji del mojega telesa« (1998: 49). Marija opisuje tudi šok, ki je nastopil, ko je izvedela, da je zanosila – nihče si ni predstavljal, da bi lahko postala mati. Nosečnost je lepo prenesla, minila je brez zapletov in rodila je otroka. »Z možem in otrokom sem postala cel človek, normalna ženska, mati. Tedaj se je moja paraplegija potopila nekam v senco. Rada sem začela živeti« (1998: 49). Rezka Vrhunc opisuje svojo željo po otrocih, ki jih je imela vedno rada in je v svojem kraju tudi z veseljem skrbela zanje. Želela si je imeti svojega otroka, vendar ji je mož povedal, da ni sposoben skrbeti zanjo in za otroka hkrati. »Zame je to bilo veliko razočaranje. Nepopisna bolečina! In ostalo je neizpolnjeno hrepenenje« (1998: 16). Vse dokler ni začela obiskovati Teološke pastoralne šole in potem poučevati otroke (kot katehetinja). »Otroci so čudoviti. Ob njih se čutim izpopolnjeno. Hrepenenje, želja po lastnih otrocih sta se na poseben način uresničila. Čutim, da sem jim duhovna mama. Čutim in razumem, da duhovno materinstvo lahko popolnoma izpolni žensko. To je nekaj izrednega.« (1998: 17)

           

Pasti mita o materinstvu

 

            Hendikepirane ali prizadete osebe se doživlja kot nespolna ali aseksualna bitja (ter se jim s tem odreka pravico do spolnega in reproduktivnega življenja), kar pripelje tudi do zanikanja spolne identitete. Materinstvo prinaša ženskam sidrišče spolne identitete – se pravi identitete biti ženska, saj izhaja iz predispozicij biološkega telesa ženske. Številne sogovornice in ženske iz knjige Julčke Kralj so materinstvo in rojstvo otroka doživljale kot pomemben del svojega življenja in v njem iskale podlago za spolno identiteto. Identitete, ki izhajajo iz biološke (fiziološke) osnove, na primer iz spola in rase, dajejo vtis trdnosti in nevprašljivosti, ker naj bi izhajale iz nečesa izven domene človeškega, družbenega ali kulturnega ustvarjanja – torej iz narave. Pri tem se pozablja (in obenem prikriva), da so identitete družbene konstrukcije kompleksnih, recipročnih družbenih odnosov, ki so, najsi bodo inkluzivni ali ekskluzivni, vselej tudi hierarhično strukturirani. Materinstvo je zaželeno, saj za družbo pomeni reprodukcijo – ne samo fizično, temveč tudi reprodukcijo odnosov moči. Poleg tega, kako sami sebe dojemamo in kakšni bi radi bili v očeh drugih, so tudi drugi tisti, ki vplivajo na naše identitete. V primeru hendikepiranih žensk so v sooblikovanje identitete vključene ženske brez invalidnosti, moški z invalidnostjo in moški brez invalidnosti, lokalne, nacionalne, evropske in nadnacionalne politike, mediji in še mnogi drugi akterji, s katerimi se te srečujejo, in oblikujejo virtualno realnost, da je hendikepirana ženska aseksualna. Družbeni sistem, ki je naravnan na pomanjkanje razumevanja do drugačnosti, onemogoča in diskriminira hendikepirane ženske na dveh ravneh: pri svobodni izbiri spolne identitete in pri svobodni izbiri reprodukcije. Sodobni mit o materinstvu vpeljuje lik, figuro »dobre« matere, ki razvija ljubeč, čuteč, predvsem pa požrtvovalen odnos do svojega otroka v smislu odrekanj, odtegovanja od sebe. Ženske, ki bodisi ne morejo bodisi nočejo razviti takšnega odnosa ter tako tudi ne ustrezajo tej podobi, so izključene iz družbene konstrukcije ženskosti. Hendikepirane ženske se smatra za bolnice, ki so potrebne pomoči in nesposobne skrbeti zase, kaj šele za koga drugega, na primer otroka. Obenem pa ostaja prikrita nesposobnost socialnega sistema, da bi omogočil alternativne oblike pomoči.

Materinstvo prinaša hendikepiranim ženskam namišljen izhod iz aseksualnega sveta in navidezno trdnost njihove ženske identitete. Samo po sebi to ni vprašljivo, zakaj pa ne, če je pokazatelj spolne diferenciacije hendikepiranih. Vendar pa krčenje spolne identitete žensk na eno samo identiteto – mater ali »dobro« mater, pomeni tudi izključevanje vseh tistih žensk, ki ne morejo ali ne želijo imeti otroka. Mehanizmi izključevanja so pravzaprav dejanja, delovanje hierarhično strukturiranih odnosov moči. Da bi presegli enostavne spolne, identitetne konstrukcije, ki izključujejo, moramo preseči enostavne, hierarhične delitve na tiste, ki imajo moč, in na tiste, ki je nimajo. Dekonstrukcija mita o materinstvu je obenem dekonstrukcija patriarhalne moči in redistribucija te moči številnim posameznikom, predvsem pa posameznicam, ki ne želijo biti le reprodukcijske mašine.

 

 

Citirane reference:

 

Freud, Sigmund

1977        'Splošni nauk o nevrozah'. V: Predavanja za uvod v psihoanalizo. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Str.: 235-432.

Fromm, Erich

2006        'Umetnost ljubezni'. V: Umetnost ljubezni in življenja. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str.: 9-97.

Giddens, Anthony

2000        Preobrazba intimnosti: Spolnost, ljubezen in erotika v sodobnih družbah. Ljubljana: Založba /*cf.

Kralj, Julčka

1998        Za lepše in prijaznejše življenje s paraplegijo in tetraplegijo: Iskanje samega sebe. Ljubljana: Zveza paraplegikov Slovenije.

Nacionalni akcijski program za invalide 2007-2013: delovno gradivo, 3.10.2006. Spletni vir: <http://www.skupnostobcin.si/Aktualno/pdf/nap_invalidi_javna_razprava_032006.pdf>, 1.02.2007.

 

Pečarič, Elena

2006        'Hendikepirane ženske: Odlomek komentarja Elene Pečarič (YHD) na osnutek Nacionalnega akcijskega programa za invalide 2007-2013.' Spletni vir: <http://drustvo-vitaactiva.si/9722/185522.html>, 31.01.2007.

Štular, Suzana

1999        'Mit o materinstvu'. Časopis za kritiko znanosti, 194(XXVII): 65-76.

Zaviršek, Darja

2000        Hendikep kot kulturna travma: Historizacija podob, teles in vsakdanjih praks prizadetih ljudi. Ljubljana: Založba /*cf.

 

Zahvaljujem se vsem enajstim ženskam, ki so sodelovale pri ustvarjanju besedila!

(Na njihovo željo osebni podatki niso objavljeni.)