Katarina Župevc, Dan Podjed
Proti darvinizmu
Jeseni se je v Sloveniji zamenjala oblast. Žezlo so v roke vzeli Drugi, če uporabiva priljubljen izraz iz besednjaka naše vede, in dobili moč, da po svoje ukrojijo državo in ustrojijo kože podanikov. Kaj bodo z novopridobljeno močjo storili v letih, ko bodo na oblasti? Tega ne moremo vedeti in tudi ne nameravamo napovedovati. Smo se pa v uredništvu Kule prav zaradi velmož v kravatah in žena v šik kostimih, ki smo jih v medijih spremljali med predvolilnimi petelinjenji in kokodakanji, odločili, da moči in oblasti posvetimo tokratno številko revije.
Med predvolilnimi spopadi smo ugotavljali, da sta moč in oblast kot zrak. Nevidni, a vseprisotni, za mnoge pa tako opojni, da se jima ne zmorejo odpovedati. Nanju naletimo povsod. Ne le med politiki, temveč tudi v gospodarstvu, zdravstvu, šolstvu, športu in seveda med iskalci resnice – znanstveniki in znanstvenicami. Thomasu Kuhnu, ki je pisal o preobratih v znanosti, je bilo že zdavnaj jasno, kako prav pride moč pri argumentiranju znanstvenih teorij. Z njo lahko namreč uveljaviš svojo »resnico«, tako da knockoutiraš nasprotnika in ga držiš ukleščenega na tleh, preden mu uspe dokazati, da dejansko nimaš prav. Prevrat se zgodi šele, ko se druga stran dovolj okrepi, da sesuje staro teorijo in jo zamenja z novo. Kot kaže, lahko tudi v znanosti apliciramo frazo (bojda bolj Spencerjevo kot Darwinovo) o preživetju najsposobnejših, najboljših, najmočnejših …
Kaj je pravzaprav merilo moči v znanosti, ki kaže na to, kdo bo v spopadu ostal na nogah in prevzel vzvode oblasti (na primer vodenje znanstvenih programov in projektov ter vodilne položaje v raziskovalnih in izobraževalnih organizacijah)? Na Slovenskem so eden od ključnih indikatorjev objave v »pravih« revijah, namreč tistih, ki prinašajo znanstvene točke v informacijskem sistemu o raziskovalni dejavnosti SICRIS. Čim več točk na SICRIS-u zberemo, tem več veljamo. Tako nekako. A ko kot novinci začnemo pisati članke in jih pošiljati v objavo, ugotovimo, da so nekateri avtorji in avtorice v privilegiranem položaju. Ker imajo poznanstva na pravih mestih in ker so njihova imena že uveljavljena, so se »abonirali« pri nekaterih revijah in tako lažje pridobijo točke kot tisti, ki skušajo led prebiti. Več objav pa pomeni več moči. In več moči pomeni še več objav. Močni tako postajajo močnejši in šibki šibkejši, kakovost objav pa postane lahko tudi irelevantna. Štejejo predvsem ime, moč in ugled.
V Kuli se borimo proti tovrstnemu »darvinizmu« in ponujamo možnost objavljanja člankov vsem, katerih pisanje je dovolj kakovostno, da zadosti kriterijem za objavo v znanstveni reviji. Ponujamo torej prostor za »bodybuilding« pred vstopom v ring, v katerem je treba zagovarjati lastne teorije in razsuti tuje. V uredniškem odboru pa si hkrati ne delamo utvar, da rezultati niso pomembni. Zato se tudi zavzemamo, da bo revija uvrščena v domače in tuje indekse, kar bo avtorjem in avtoricam prineslo točke za objavo. Tako se bo objavljanje v reviji tudi »splačalo« in bo dalo zagon tistim, ki se niso zmogli, znali, smeli – morda pa tudi hoteli – uveljavili drugje.
To ne pomeni, da je Kula glasilo najnižjega ranga, v katerem lahko kdorkoli objavi karkoli. Za kakovost objav skrbi znanstveni svet, v katerem je nekaj najbolj priznanih slovenskih etnologov in antropologov (vključno z ženskimi izpeljankami teh poklicev), ter recenzenti in recenzentke in uredniški odbor, ki prav tako zagotavljajo vsebinsko kredibilnost. Pa lahko res zagotovimo, da ne bodo člani uredniškega odbora in znanstvenega sveta ter recenzenti privilegirali Naših in šikanirali Drugih? Kako naj vemo, da ne bodo širili svojih memov in iztrebljali tujih, kot bi dejal sociobiolog Richard Dawkins? Ne moremo. Lahko jim kvečjemu zaupamo, da se bodo odločali prav in izbrali ne pravih, temveč najboljše članke – ne glede na pripadnost tej ali oni znanstveni struji. Prav inkluzivnost je namreč eno od temeljnih načel Kule, ki je zapisano tudi v manifestu združenja.
Kakšen je nabor in izbor člankov, lahko preverite že v tej številki, v kateri so avtorji in avtorice razkrinkali mnogoterost obrazov moči in oblasti ter potrdili Foucaultovo tezo o njuni vseprisotnosti in sočasni neumeščenosti. Beremo lahko o genocidu kot skrajnem delovanju oblastnih mehanizmov ter o prezentacijah Drugega v japonskih stripih (mangah), ki kažejo na vzdrževanje lastne, dozdevno večvredne pozicije. Dotaknemo se tudi slovenske volilne kulture in napovemo obrat v levo na letošnjih državnozborskih volitvah (ob tem priznava, da za nazaj ni težko biti vizionarski, a članek o tej temi smo prejeli v objavo precej pred volitvami) ter se spustimo v subtilne naracije, prek katerih spoznamo, da je lahko bolnik konstrukt hegemone resničnosti, ne pa objektivno dejstvo. Sledeč osrednji temi številke pišemo še o odnosu med gospodarjem in sužnjem, kot se kaže v glasbah z juga ZDA, o govoricah kot sestavnem delu makedonskega izročila, o definicijah in definiranjih pojma kultura in še o marsičem.
Po prebranem bo, upava, bolj jasno, kdo nam vlada, kako in zakaj. Šele ko moč in oblast (pre)poznamo, se ji lahko tudi upremo … Naj bo to najin namig za uspešno in srečno leto 2009.