Odprto pismo ministru za kulturo pred imenovanjem nove direktorice Slovenskega etnografskega muzeja (15. 10. 2020)

Odprto pismo ministru za kulturo pred imenovanjem nove direktorice Slovenskega etnografskega muzeja (15. 10. 2020)

KULA se je skupaj z drugimi organizacijam odzvala na nesprejemljivo samovoljo in avtoritarnost Ministrstva za kulturo pri nameščanju in umeščanju direktoric in direktorjev v nacionalne muzeje. Žrtev ali novi plen je postal tudi Slovenski etnografski muzej.

Odprto pismo slovenskih etnoloških, kulturnoantropoloških in folklorističnih organizacij proti nestrokovnemu in neprofesionalnemu mešetarjenju Ministrstva za kulturo pri nastavljanju vodilnega kadra v Slovenskem etnografskem muzeju.

Slovenski etnografski muzej je dom etnologije

Septembra smo bili seznanjeni s predhodno odločitvijo ministra za kulturo, da se je po zaključenem javnem razpisu za prosto delovno mesto direktorja javnega zavoda Slovenski etnografski muzej »odločil za kandidatko Natalijo Polenec«. Ker je po naši strokovni presoji gospa Polenec manj ustrezna kandidatka od dosedanje direktorice muzeja, dr. Tanje Roženbergar, in ker smo menili, da je prišlo pri tej odločitvi tudi do napake v postopku, smo 15. oktobra 2020 ministra pisno prosili za vnovičen premislek. Strokovnim razlogom sta v oktobru pritrdili tudi mnenji Sveta SEM in Strokovnega sveta SEM, ki sta oba podprla kandidaturo dr. Tanje Roženbergar.
Danes smo bili iz Slovenskega etnografskega muzeja obveščeni, da bo v naslednjem mandatnem obdobju muzej vodila ga. Polenec. Ker je prišlo do spregleda in podcenjevanja strokovnih argumentov, s tem seznanjamo širšo javnost. Ob tem se zavzemamo, da se pri izbirah vodenja osrednjih nacionalnih kulturnih ustanov, spoštujejo merila odličnosti.

Pismo ministru za kulturo pred imenovanjem nove direktorice Slovenskega etnografskega muzeja (15. 10. 2020)

Spoštovani gospod, prof. dr. Vasko Simoniti, minister za kulturo Republike Slovenije

Podpisani vodje ustanov, od katerih sta prvi dve imenovali svoja zastopnika v Strokovni svet Slovenskega etnografskega muzeja (SEM), smo bili seznanjeni z Vašo odločitvijo o izboru nove direktorice SEM. Presenečeni in zaskrbljeni si jo dovoljujemo komentirati, ker v svojem delovanju namenjamo skrb za izobraževalno in raziskovalno rast etnološkega (vključno s folklorističnim in kulturnoantropološkim) znanja ter njegovo širšo družbeno odmevnost. Menimo, da Vaše odločitve niso usmerjala strokovna merila, zato Vas želimo seznaniti s pomisleki, ki so izrazito strokovne narave, v dveh, navedenih v nadaljevanju, pa vidimo tudi formalno spornost.

1. V funkciji direktorja/direktorice SEM je združeno poslovno in strokovno vodenje; za vodenje takšne ustanove je torej primerna le oseba, ki ima ob ustreznih vodstvenih sposobnostih in izkušnjah izkušnje s strokovnega področja dela. Ker gre v primeru SEM za etnološki muzej, je najpomembnejše strokovno področje etnologija. Tudi v »Sklepu o ustanovitvi javnega zavoda Slovenski etnografski muzej« (Uradni list RS, št. 66/16) je v 9. členu zapisano, da je za direktorja lahko imenovan kandidat, ki ima ob drugih pogojih »univerzitetno izobrazbo ene izmed strok, zastopanih v dejavnosti muzeja«; navedeno je v tem postopku očitno ostalo prezrto. Po klasifikaciji dejavnosti (6. člen) so sicer v muzeju zastopane še druge dejavnosti (arhivska, knjižnična, založniška, fotografska, konservatorska, računalniška, izobraževalna, trgovinska, gostinska, založniška idr.), vendar so to podporne dejavnosti vsakega sodobnega muzeja. Osnovno poslanstvo muzeja, ki je etnološko, je jasno razvidno iz 3. člena.

2. V 8. členu je zapisano, da direktorja imenuje pristojni minister »na podlagi javnega razpisa ter po predhodnem mnenju sveta in strokovnega sveta.« V konkretnem primeru ste se odločili brez upoštevanja mnenja obeh svetov, saj ste ju za mnenje zaprosili post festum, ko ste ju že seznanili, kako ste se 18. 9. 2020 odločili na podlagi zapisnika razpisne komisije (dopis Ministrstva za kulturo RS, št. 0141-7/2020/26, 21. 9. 2020; Strokovni svet ga je prejel 24. 9. 2020). Sledi odstavek o postopku, ki ga določata omenjeni »Sklep…« in »Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo« (Uradni list RS, št. 21/18), zato je postopek, če že ne ustrezen, vsaj nenavaden, ne glede na razloček med »odločitvijo« in »imenovanjem«. Neupoštevanje mnenja obeh svetov poraja utemeljen dvom o strokovni odločitvi ministra in je s tem izrazito slaba popotnica kateremu koli imenovanemu direktorju/direktorici, predvsem pa otežuje delovanje muzeja.

Etnografski muzej, ustanovljen leta 1923, je nastal iz Etnološkega inštituta (ust. 1921) in je prva poklicna etnološka ustanova na Slovenskem. Leta 1934 je bil ustanovljen Folklorni inštitut (zdaj Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU), leta 1940 je etnologija dobila prostor na ljubljanski univerzi in po drugi svetovni vojni še v akademijskem Inštitutu za slovensko narodopisje (zdaj inštitut v ZRC SAZU). Delovanje omenjenih ustanov je bilo v povojnih letih ob skromnem številu poklicnih strokovnjakov izjemno tesno povezano. V drugačnih okoliščinah je ostalo takšno do danes. Z vidika etnološke vede se zgodovina muzeja kaže kot prizorišče kontinuiranega prizadevanja za splošno vidnost etnologije in njenih dosežkov v najširši javnosti. Od prvega direktorja, dr. Nika Zupaniča, ki je bil tudi prvi univerzitetni profesor etnologije v Ljubljani, so muzej do danes vodili posamezniki in posameznice s časom skladnimi vizijami, kako etnološka spoznanja posredovati v muzejski govorici. Izjemen razvoj je muzej zgradil na delovanju v temeljni vedi – etnologiji, kot tak pa se je vedno uveljavljal tudi v mednarodnem etnološkem prostoru.
Danes je SEM osrednja etnološka ustanova kulturnega, raziskovalnega, izobraževalnega in družbenega pomena tako na nacionalni kakor mednarodni ravni. Poleg univerzitetnega Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo in dveh inštitutov v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU velja za enega od stebrov etnologije. Najširšemu krogu ljudi vseh generacij in različnih regionalnih, socialnih, poklicnih, etničnih in drugih pripadnosti s specifično muzejsko govorico posreduje spoznanja o pestrosti vsakdanjega načina življenja na Slovenskem in širše ter njeni bogati kulturni dediščini. S tega vidika je etnološko znanje v SEM najbolj na očeh javnosti, s stališča etnologije kot znanstvene discipline pa prizorišče, kjer se v skoraj stoletnem delovanju muzeja zrcalijo njeni teoretični in metodološki napori; ti so se na narodopisno-folklorističnih podlagah na eni strani in primerjalni odprtosti za medkulturno razumevanje in spoštovanje na drugi še posebej opazno uveljavili v zadnjih desetletjih. Etnološko teorijo, izostreno sredi druge polovice prejšnjega stoletja, so prevedli v odmevno in mednarodno primerljivo etnološko muzejsko prakso. Tega ne bi mogel uresničiti nekdo, ki ni etnolog/etnologinja. Naj ob tem omenimo nezanemarljivo dejstvo: zaradi metodoloških zadreg, kako prevesti znanje discipline v muzejsko govorico, so že od začetka 50. let prejšnjega stoletja na takratnem Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani razvijali predmet »etnološka muzeologija«. To je bil eden najzgodnejših poskusov uvajanja muzeologije med akademske discipline v Evropi. Etnološka muzeologija se je do danes še močno vsebinsko razvejila in je eden od stebrov programov na vseh stopnjah študija etnologije in kulturne antropologije. Etnologinje in etnologi, ki so se zaposlili v muzejih – bodisi v SEM ali drugih pokrajinskih kompleksnih ali specializiranih muzejih – so bili inovatorji v muzeologiji že v času, ko v drugih primerih, npr. pri arheologih ali umetnostnih zgodovinarjih, metodološka vez med znanostjo in muzeologijo ni bila tako eksplicitna. O dosežkih in pomenu etnološke muzeologije na splošno in posebej v SEM pričajo številne domače in tuje nagrade, vključenost v mednarodna združenja muzealcev in vodstvene funkcije slovenskih etnologov v njih.
SEM je od Inštituta za slovensko narodopisje pred skoraj desetletjem prevzel tudi pomembno funkcijo koordinatorja za nesnovno dediščino, ki v Sloveniji velja za matično etnološko področje. Tako v sodelovanju z drugimi etnološkimi ustanovami in nosilci dediščine na terenu pripravlja in usklajuje vpise za Register nesnovne dediščine RS in posreduje najodličnejše primere skrbi za dediščino Unescovemu seznamu.
Odkar je SEM sredi 90. let prejšnjega stoletja naposled pridobil spodobne razstavne, depojske in delovne prostore, je bila glavna skrb dozdajšnjih vodij muzeja še intenzivnejše povezovanje dejavnosti kustodiatov v SEM, zasnova in usmerjanje kolektivnega premisleka o postavitvi stalnih razstav, programska vizija, ki poleg stalnih razstav samostojno pripravlja odmevne večje ali manjše tematske razstave, skrbi za izobraževanje, ponuja program za prosti čas, daje prostor sodelovanju različnih družbenih skupin in posameznikov, izdaja etnološko znanstveno revijo Etnolog, kataloške in druge publikacije – pri tem pa so imeli vedno pred očmi »etnološko snov«. Zelo preprosto: Slovenskega etnografskega muzeja ni mogoče misliti zunaj etnologije.
Med etnologi je vrsta muzealcev, tudi z najvišjimi akademskimi nazivi, ki so predani in izjemno uspešni pri svojem delu. SEM kot osrednjo etnološko ustanovo mora voditi oseba z vrhunskimi kompetencami, ki ima ob potrebnih vodstvenih referencah predvsem tudi strokovne, tj. etnološke in muzeološke, izkušnje, da lahko s kolektivom muzeja, z dozdajšnjim uspešnim sodelovanjem z drugimi osrednjimi ustanovami in mrežo drugih ustanov in nosilcev dediščine še naprej snuje in razvija program, ki je v prvi vrsti etnološki in kot tak deležen priznanja strokovne javnosti in obiskovalcev, v Sloveniji in mednarodnem prostoru.
V zaupanju vodenja osrednje etnološke ustanove kandidatki gospe Nataliji Polenec, ki sicer ima vodstvene izkušnje v muzeju, nima pa ustrezne, tj. etnološke, izobrazbene in poklicne poti, zato vidimo temeljni spregled in nerazumevanje poslanstva SEM, podcenjevanje etnološke muzeologije, dosežene strokovne ravni in družbene vloge in odmevnosti muzeja ter rušenje stabilnega, programsko in projektno domišljenega delovanja SEM. Etnologi ga doživljamo kot obglavljenje etnologije v SEM z nepredvidljivimi posledicami za etnologe, zaposlene v muzejih, in širše za etnologijo. Navsezadnje pa gre tudi za strokovno diskvalifikacijo protikandidatke, gospe dr. Tanje Roženbergar, ki ima neprimerljivo kakovostnejše reference v etnologiji in muzeologiji.
Skladno z navedenim Vas, spoštovani gospod minister, prosimo, da ponovno premislite odločitev o Vašem izboru in pri tem upoštevate tudi mnenji, ki Vam ju bosta posredovala Svet SEM in Strokovni svet SEM.
Podpisniki:
• ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje (zanj: predstojnica dr. Ingrid Slavec Gradišnik)
• Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo (zanj: predstojnik izr. prof. dr. Jaka Repič)
• ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut (zanj: predstojnica dr. Mojca Kovačič)
• Slovensko etnološko društvo (zanj: predsednica Alenka Krošelj Černelič)
• Kula – slovensko etnološko in antropološko združenje (zanj: predsednik dr. Blaž Bajič)

Da bi vam olajšali uporabo našega spletnega mesta, uporabljamo piškotke (angl. cookies). Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.
Preberi splošne pogoje uporabe spletne strani.